Teden je bil obarvan s temami o naši osebnosti, samopodobi in samosprejemanju. Z Alenko iz ZD Radovljica smo se najprej pogovarjali o naših mislih. Dokazano je, da je treba neko misel ponoviti vsaj 21-krat, da se v možganih utiri nova pot in zavestne misli zamenjajo avtomatske. Z afirmacijami ali zavestnimi mislimi usmerjamo svoje misli in čustva. Da afirmacijo nekomu povemo, jo napišemo, narišemo ali jo drugače izrazimo, damo torej »ven«, nam pomaga, da prelisičimo naše možgane.
Da bi prišli do svojega bistva in se imeli radi, smo si zastavili tudi vprašanje Kdo sem? Da bi nam bilo lažje odgovoriti, smo se »pogledali« v svoja namišljena ogledala. Kaj je tisto, kar vidimo pri sebi, kaj nas dela edinstvene in katere pozitivne in negativne lastnosti vidimo? To smo zapisali v svoje ogledalo. Obenem pa smo se osredotočili tudi na to, kako nas dojemajo drugi in katere dobre lastnosti vidijo pri nas.
Sami smo si največji kritiki in se obenem najbolje poznamo. Ko se prenehamo obremenjevati s tem kaj drugi mislijo o nas in začnemo delati na svojih edinstvenostih in močeh se zares sprejemamo in se imamo radi.
Da bi svoja spoznanja še bolj vtisnili v svoj spomin in jih dopolnili z naravnimi lepotami smo obiskali dva slovenska, še dokaj ne obiskana bisera – Stegovniški slap in planino Dolga njiva. Naužili smo se lepot in prijetno utrujeni sklenili, da se je splačalo, tako »brskati« po sebi, kot stisniti zobe in se povzpeti na planino…
